Vsaka zgodba je posebna, tudi vrnitev v domovino ni nikoli enaka. A česar mi ni nikoli v podrobnostih zaupala prijateljica Paula iz Lizbone, lahko po svoje zaslutim v krasni knjigi Vrnitév portugalske pisateljice Dulce Marie Cardoso. Portugalci so sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja resda krenili iz ditature v demokratični režim z nageljni rokah, toda vsaka revolucija poraja morje tragičnih osebnih zgodb. V nageljnovi revoluciji ni bilo nič drugače.

Ob razpadanju portugalskega imperija je v metropolo pribežalo približno pol milijona Portugalcev, ki so si bili ustvarili življenja v nekdanjih kolonijah. Paula, takrat je bila še otrok, se je z družino srečno vrnila iz Moçambika, medtem ko pisateljica Dulce Maria Cardoso literarno pripoveduje o mnogo manj veseli vrnitvi iz Angole.

V vsaki družbi se krešejo ognji, portugalska ni nobena izjema. romano Vrnitév, ki ga je za Cankarjevo založbo v slovenščino prevedla Barbara Juršič in bo odslej izhajal v Delovem podlistku, se loteva dolgo spregledane, zamolčane problematike – povratnikov. Nekoč so pomagali graditi imperij, na noge so postavljali tudi nekatere afriške konce, proti koncu kolonializma pa so množično zapuščali črno celino, celo bežali. Nekateri so se dovolj zgodaj odpravili na pot nazaj domov, drugi – denimo iz nemirne Angole – so, kakor piše Cardosova, komaj še rešili kožo, vsi je niti niso. Predolgo so verjeli, da je sobivanje mogoče, da se osvobojeni angolski narod ne bo maščeval vzvišenemu kolonu. Ta ni bil od leta 1975 nič več njegov večvredni gospodar.

Hvaležno srce

Roman – ki ga Dulce Maria Cardoso začne v Angoli in ga v metropolo, v Estoril nedaleč od Lizbone, popelje s prvoosebno pripovedjo najstniškega Ruija – postavlja v ospredje številna vprašanja, ki se porajajo v »viharnih časih«: denimo o razmerjih med črnim in belim , com mi em oni, com tukaj em tam, com kolonijo em metropolo ter z njima povezanimi občutji domačnosti em tujstva; e eu sou dom. »Oče Nikoli não governa a metrópole, mamãe ima dve deželi, oče pa ne. Človek pripada tistemu kraju, ki ga hrani, razen če ima nehvaležno srce, tako je oče odgovarjal, ko so ga spraševali, ali and pogreša metropolo.« Avtorica presprašuje z veliko senzibilnosti, e pomeni ustvariti vse iz nič, pri tem podjetniško ali veleposestniš ko uspeti , em kako je, ko ljudje v nemiru revolucije, takrat ko se zgodovinsko zlomi čas, vse izgubijo in nimajo sploh ničesar več. Potrebna je strašna značajska moč, da bi se lahko ponovno dvignili; posebno če nimajo nikogar, ki bi jim lahko pomagal, in nimajo kam. Ruijev oče je premogel sanje in strašno ustvarjalno silo v sebi, mati ne, preveč je bilo demonov, ki so jo obsedali in mrcvarili.

Cardosova se v svojem romanesknem pisanju dotakne številnih estereótipos em predsodkov, ki so (sredi 70. let preteklega stoletja) mučili portugalsko družbo: ne le predstav o večvrednih belcih in podložnih črncih, ampak še, recimo, tega, kdo je prvorazredni in kdo drugorazredni Portugalec . Podobno odstira komuniste na eni strani in reakcionarne imperialiste na drugi; revolucija »rdečkarjev«, ki je popeljala revno Portugalsko iz Salazarjevega režima v democracia moderna, zavzema pač osrednjo mesto v knjigi. A zaradi revolucije so umrle mnoge duše, »duša zgnije hitreje kot meso«. E qual é o seu poder para saber o que é melhor!? Em que prinese?! Para muitos boljše življenje, manj revščine in več svetlobe, hkrati pa, takšna je njena narava, povzroča tudi nič koliko krivic, razočaranj (»To je torej metropola.«) in koliko strahu pred prihodnostjo: da bi morda izbruhnila državljanska vojna. Pisateljica piše spretno in poetično o občutjih samosti, nemoči, izgube in žalosti; o čakanju na očeta in negotovosti: je mrtev ali živ, se bo vrnil ali ga ne bodo videli nikoli več; o bogu: si ali te ni; tudi o ljubezni: o zreli ljubezni in ljubeznih v cvetu mladosti, prav tako o homoseksualnosti, še o občutjih med bratom in sestro, spreminjanju čustev, o odraščanju, tudi delu. Slika prijateljstva, prava in lažna, ter piše o družini, prav tako o egoizmu širše rodbine ter z izjemno mehkobo o človekovem najbolj zvestem štirinožnem prijateljčku; psički, ki so jo morali pustiti v Angoli. Tekla é um automóvel, tekla …

Foto: Mimi Podkrižnik/Delo

Veliko pozornosti bralcev em nagrade

Dulce Maria Cardoso (1964) je eno najprepoznavnejših portugalskih peres, ki je roman Vrnitév naslonila na lastno doživljanje in izkušnje iz otroštva, preživeto v Luandi v Angoli. Leta 1975 je bila med množico tistih Portugalcev, ki so v osvobajajočih se nekdanjih portugalskih kolonijah samo z nekaj nujne prtljage nepovratno sedli na letalo za Lizbono. Za sabo so pustili vse, premnoge je čakalo edinole neznano. Ob pokopu ditature, ko je bila pri koncu dekolonizacija, so bili prisiljeni, da odprejo new poglavje svojega življenja. Prišli so v metropolo, številni otroci sploh prvič v življenju, neredki so verjeli, da jih bo pričakala ljubeča mama, potem pa so kmalu spoznali, da je v resnici samo malo usmiljena mačeha … A treba je bilo zaživeti na novo, živeti.

Cardosova é seu filho mais velho e pode ser honesto, dokler je ni povsem omrežilo pisateljevanje. Zdaj priteguje s svojimi romani nemalo bralstva, tako doma kot tudi na tujem, z nagradami pa se ji poklanja prav tako strokovna publika. Njena dela je mogoče brati v veliko jezikih: v francoščini, španščini, nemščini, nizozemščini, italijanščini, grščini, bolgarščini …, in po različnih koncih sveta, tudi v Argentini in Braziliji. romano Vrnitév, que foi no final de 2011, então na Portugalskem laskavo označili za knjigo let. Napisan je izjemno spretno, z veliko občutljivosti, zdaj predvsem žalobno, zdaj duhovito, in v zanimivo razgibani skladnji. Avtorica niti občasno ne popušča, ampak vleče bralca napeto ves čas k sebi, radovednega drži pokonci do zadnje pike. Kaj ga ne bi, saj veje iz pisanja tudi nekaj situacijske bizarnosti: revni povratniki so po življenju v Afriki, kjer so imeli vse, pristali v hotelu s petimi zvezdicami v Estorilu, kjer niso imeli več nič, in je nato skupaj z njimi skozi mesece tonil v čedalje večjo bedo in umazanijo.

Obračunom se ne da izogniti

Vsak človek ima svoje težave, družbe tudi. Cardosova, ki se ob romanih podpisuje še pod kratko prozo in zgodbe za otroke in mladino, je z Vrnitvijo (v izvirniku O Retorno) opozorila na enega težjih križev portugalske družbe. Veliko Portugalcev ga nosi …, prijateljica Paula iz Lizbone, ki je prav tako pri približno desetih letih z družino zapustila Mozambik, verjetno tudi na svoj način. Nikoli não govori o njem, morda pa ne le zato, ker je odtlej minilo že štirideset let …

Toda a revolução, četudi je posejana z nageljni, naplavi morje manj srečnih, tudi tragičnih zgodb. Sprva jih čas morda res potlači, a dolgoročno se obračunom ne da izogniti. Če ne drugi, pa z občutji krivice, zapuščenosti, izgubljenosti, nemoči, z neprijetnimi spomini … opravi literatura, umetnost. Vrnitév je krasna knjiga.